Jezikovnopragmatične analize v slovenistiki

Transcription

1 Mira Krajnc Ivič, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Jezikovnopragmatične analize v slovenistiki Sinopsis Eden najbolj razvitih in razširjenih pristopov k analiziranju jezikovnih fenomenov v soodvisnosti od okoliščin rabe je jezikovnopragmatični pristop. Prispevek osvetljuje nekatera stališča raziskovanja 'jezika v rabi' z deloma kronološkega vidika in prikazuje znotraj teorije jezikovne pragmatike in drugih pristopov k raziskovanju diskurza izrazito jezikovno temo, tj. oblikovanje nanašanjskega zaporedja, kot možnost nadaljnjega raziskovanja. Ključne besede: slovenski jezik, jezikovna pragmatika, konverzacijska analiza, diskurz, nanašanjska zaporedja 1 Uvod Govoriti, pisati zgolj o jezikovnopragmatičnih ali pragmalingvističnih 1 analizah v slovenistiki 2 je pravzaprav nemogoče ob upoštevanju dejstev, a) da mora besediloslovje združevati besedilno skladnjo, teorijo komuniciranja, stilistike in jezikovne pragmatike (Korošec 2006: 239) in b) da je smisel sporočenega posledica sovplivanja jezikovnega, besedilnega, in nejezikovnega, okoliščinskega, dela informacije, potrebne za tvorjenje in interpretiranje sporočenega. Slovenistika kot veda o slovenskem jeziku se mora torej nujno povezovati z drugimi disciplinami. 3 Razmerje med posameznimi disciplinami ali vedami, ki naj bi jih združevala, je pravzaprav težko določljivo. Ugotovi se lahko le skupen predmet raziskovanja: (slovenski) jezik med komuniciranjem v slovenskem kulturnem, geografskem idr. prostoru oz. (slovenski) jezik 'v rabi'.»jasno je, da analiza tako širokega področja, kot sta 1 Poleg termina pragmatika se v literaturi uporabljata še jezikovna pragmatika in redkeje, tuja ustreznica pragmalingvistika. Če je npr. pri Verdonikovi (Verdonik 2003) pragmatika v primerjavi z jezikovno pragmatiko manj natančen termin, se zdi, da je prav ta termin za druge, npr. naslov pogosto citirane knjige J. Verschuerna je Razumevanje pragmatike, pleonazem. 2 Prispevek ni pregledni članek o prispevkih in njihovih poudarkih s področja jezikovne pragmatike v slovenistiki. 3 V prispevku tako ne navajam le jezikovnih razprav o jezikovni pragmatiki, ampak zlasti tudi nekatere prispevke s filozofije jezika. 1

2 jezik in komunikacija, ne more težiti po enciklopedični izčrpnosti in da morajo biti nekateri vidiki jezika potisnjeni v drugi plan ali kar povsem izpuščeni, če se analiza osredotoči na dovolj določen predmet.«(miščević 1983: 59). Tako prav različni poudarki kot posledica opredeljevanja temeljnega raziskovalnega predmeta in s tem povezane metodologije analiziranja izbranega gradiva ustvarjajo možnosti, da lahko določen, izbran prispevek razumemo kot bolj jezikovnopragmatični, stilistični, besediloslovni ali kateri koli drugi. O izraziti težnji po meddisciplinarnosti pri raziskovanju besedil že de Beaugrande in Dressler v predgovoru Uvoda v besediloslovje izpostavljata, da so se»razmere za znanost o besedilih bistveno spremenile«, kar je pripeljalo»do precej tesnejšega interdisciplinarnega sodelovanja, kot je bilo v jezikoslovju kdajkoli prej v navadi«(beaugrander, Dressler 1992: 8). Tako jezikoslovje tudi s priznanem, da z izrekanjem, tj. jezikovno izrazitvijo (komu) česa/o čem, opravimo določeno govorno dejanje, ki je najmanjša temeljna sporočanjska enota, odpira pot filozofiji jezika, zlasti Austinovi in Searleovi teoriji govornih dejanj, jezikovni pragmatiki z Griceovim sodelovalnim načelom, pogovornimi sklepanji, z odkritim in vedno večjim zanimanjem za sprotni govor, pa še konverzacijski analizi, (kritični) analizi diskurza idr. 2 Teorija govornih dejanj kot del jezikovne pragmatike Teorija govornih dejanj kot eden najvplivnejših, najbolj razširjenih in najrazvitejših teoretskih okvirov zadnjih štiridesetih letih (Hirschová 2004: 163) omogoča, da poznavamo, prepoznamo enote diskurza, to je govorna dejanja, preden lahko odkrivamo in pojasnjujemo principe, odgovorne za razporeditev teh enot. Integracijo te teorije v jezikoslovje omogoča Searleov princip izraznosti (angl. expressibility), ki združuje proučevanje govornih dejanj, pomena/smisla, jezika in sporočanja. A ta princip se ne nanaša na izrekljivost v smislu:»kar lahko mislimo, lahko govorimo«, temveč na prevedljivost izrečenega v kanonično (dobesedno) obliko, torej na razmerje izrecno-innormirano izrekanje nasproti neizrecnemu, posrednemu (Miščević 1983: 82). Načelo izrazljivosti (torej prevedljivosti v kanonično obliko) se dopolni s Searleovim pojmovanjem semantičnih pravil (p. t.). 2

3 Teorija govornih dejanj je enačena s teorijo jezikovne pragmatike ali predstavljena kot njen del, npr. pri Verschuernu, Levinsonu, Korošcu, Žagarju, Miščeviću, Zadravec-Peščevi, saj oba vidika raziskovanja diskurza v ospredje postavljata hipotetične okoliščine tvorjenja izrekov, a okoliščine razumeta različno: teorija govornih dejanj govori o izoliranih izrekih v hipotetičnih okoliščinah, jezikovna pragmatika pa hipotetične okoliščine razume kot kognitivni prispevek k interpretaciji izreka in ločuje med jezikovnimi okoliščinami: besedilo, znotraj katerega je izrek jezikovno uvezen (enkodiran); in nejezikovnimi okoliščinami:»vse drugo«, to je iz trenutka v trenutek spreminjajoč se položaj, v katerem je izrek tvorjen (Schiffrin 1995: 367). 3 Opredeljevanje jezikovne pragmatike Kot prvega, ki je vpeljal pojem jezikovne pragmatika, večina avtorjev navaja Ch. Morrisa (von Polenz 1988: 67; Levinson 1994: 1; Schiffrin 1995: 191), ki je v svojem»semiotičnem modelu«znaka, pokazal, da lahko znake proučujemo s treh vidikov: semantike, skladnje in pragmatike. Jezikovno pragmatiko je definiral kot vedo o razmerjih med znakom in uporabnikom znaka. Tako je jezikovna pragmatika po najosnovnejši definiciji veda, ki proučuje jezikovno rabo. Natančneje pa jo lahko definiramo kot»splošen kognitivni, socialni in kulturni pogled na jezikovne fenomene, ki je povezan z rabo teh fenomenov v oblikah vedenja«(verschueren 2000: 22), in»poudarja funkcionalno povezanost jezika z drugimi platmi človeškega življenja«(isto: 24) Opredeljevanje jezikovne pragmatike v slovenistiki V Enciklopediji slovenskega jezika Toporišič (1992: 202) v osnovi navaja Morrisovo opredelitev (jezikovne) pragmatike kot «mlad/e/ jezikoslovn/e/ ved/e/, proučujoč/e/ jezikovna znamenja v razmerju do njihovih uporabnikov / /, družbena razmerja in vprašanja učinkovitosti jezikovnega sporočila.«v Slovenski slovnici je pragmatika ali raboslovje»sestavina vsake semiotične (znamenjeslovne) teorije«, ki obravnava»razmerje med znamenji in njihovimi porabniki«(toporiščič 2000: 731). 4 Podrobneje se z vprašanjem opredeljevanja jezikovne pragmatike tu ne bi ukvarjali, znano je, da je Levinson (1994) namenil celotno poglavje problemu definiranja, a ni našel nobene definicije, ki bi uspešno omejila obseg področja ali ki bi ga predstavila kot vrednega raziskovalnega truda. 3

4 Renata Zadravec Pešec (1994: 12) s preglednico (preglednica 1) predstavi položaj pragmatike kot dela semiotike, vključujoče vse vidike rabe jezika in s tem povezane pojave, v jezikoslovje. Jezikovni sistem SLOVNICA Izrazna sredstva GLASOSLOVJE Razmerja SKLADNJA Pomeni POMENOSLOVJE Jezikovna raba PRAGMATIKA Preglednica 1: Položaj pragmatike v jezikoslovju. Če je bilo leta 1983 in še tudi kasneje potrebno in se je zdelo relevantno jezikovno pragmatiko skupaj z Austinovo teorijo govornih dejanj predstavljati znotraj jezikovnega sistema, tj. 'langue' v de Saussureovem smislu (Miščević 1983: 75), 5 se danes s poudarki na proučevanju jezikovne rabe, torej 'parole', govora, ta delitev presega oz. je pravzaprav povsem irelevantna. Novejše definicije jezikovno pragmatiko označujejo še vedno kot proučevanje jezikovne rabe, vendar ne kot še eno od sestavin jezikovne teorije, temveč kot drugačno stališče proučevanja jezika (Verdonik 2003). Sledijo pravzaprav že omenjeni Verschuernovi opredelitvi pragmatike, ki jezik razume kot interaktiven sistem, v katerem se sestavine prepletajo, prilagajajo, medsebojno nadzorujejo in na katerega bistveno, a ne vedno vse v enaki meri odločilno vplivajo nejezikovne okoliščine, npr. fizični svet, družbena razmerja med udeleženci konkretnega komunikacijskega stika, mentalni svet udeležencev, to so njihove umske sposobnosti in druge psihične lastnosti posameznika itd. Sicer pa segajo začetki slovenističnega raziskovanja»govora«vse tja v leto 1908 z Breznikovo razpravo o Besednem redu v govoru, kot je to dejstvo ob pritegniti v sklop gradnje besedila (glej dalje) tudi vprašanje členitve po aktualnosti izpostavila profesorica Ada Vidovič Muha (2008: 36) v svojem prispevku o Brezniku kot predhodniku praške teorije 5»Nekateri Austinovi privrženci menijo, da se analiza govornih aktov nanaša na 'langue' v Saussureovem smislu, torej na tisto, kar navadno prevajamo kot 'jezik'. Ta trditev pa za nas ni relevantna, ker izhajajo ti avtorji iz zelo ohlapno dojetega pojma 'langue': vse, kar pripada področju govornikove kompetence, ki presega dejansko individualno izvedbo, spada pod tako širok pojem 'langue'; menijo, da je dovolj, če pokažejo, da analiza govornih aktov uporablja pravila ali teži k oblikovanju pravil, ki presegajo individualno izvedbo, da bi potrdili, da se analiza govornih aktov nanaša na 'langue'. Tu nas ne zanima 'langue' v tako širokem, malce umetno razširjenem smislu, temveč 'jezik' v enostavnem pomenu, ki obsega fonološka pravila, besedišče in sintakso.«(miščević 1983: 75). 4

5 členitve po aktualnosti. Težko pa bi sprejeli, da je»škrabec odkril in opisal jezikovni pojav, ki ga imenuje efektivni prezent in o katerem je 50 let kasneje pisal J. Austin pod imenom performativnost«(derganc 2006: 25), zaradi česar Žagar (1989, 2009) Škrabca imenuje slovenski Austin. Jezik namreč v analizi govornih dejanj igra podrejeno vlogo, saj se omejuje»zgolj«na fonetično in fatično dejanje,»zvezan je na sredstvo, ki je dojeto kot nekaj, kar se uporablja v širših, pomembnejših celotah lokucijskega ali ilokucijskega dejanja.«(miščević 1983: 75). Četudi naj bi jezik v teoriji govornih dejanj igral podrejeno vlogo, je vendarle prav jezikovno komuniciranje najbolj izbrušen in najbolj diferenciran sistem človekovega simbolnega vedênja (Beaugrande, Dressler 1992: 185) in je bistveni ali vsaj spremljevalni del vsake človekove dejavnosti (Levinson 1995: 70). 4 Besediloslovje in jezikovna pragmatika Monološka besedila so tradicionalno raziskovana na področjih besediloslovja, stilistike, psiholingvistike in (dialoški) govorjeni diskurzi pa so predmet raziskovanja jezikovne pragmatike, konverzacijske analize, analize diskurza, sociolingvistike idr. Kot je znano, se besediloslovje kot veda/teorija o besedilih ukvarja z besedili kot komunikacijskimi pojavitvami, ki izpolnjujejo sedem kriterijev besedilnosti: koherenco, kohezijo, namernost, sprejemljivost, situacijskost, informativnost in medbesedilnost (de Beaugrande, Dressler 1992: 12). Poleg navedene opredelitve besedila, so v slovenistiki znane še druge, ki prav tako povezujejo besedilo s sporočanjem gre za t. i. pragmatični vidik, saj je besedilo razumljeno kot rezultat / enota / osnovna tvorba sporočanja in ima nek določen izrecno ali neizrecno izražen/izraženo namen/vlogo/funkcijo/nalogo, in ki v ospredje postavljajo zgradbo besedila gre za t. i. jezikovnosistemski vidik. Besedilna zgradba naj bi zadostila kriterijem slovnične (kohezija) in vsebinske (koherenca) popolnjenosti oz. kriteriju soveznosti. Besedilo je tako tudi: rezultat t. i. govorne dejavnosti, tj. smiselne uporabe jezikovnih prvin za prenos določene količine obvestila (Toporišič 2000: 715). rezultat tvorjenja in predmet sprejemanja. Po širšem pojmovanju je besedilo vsako sporočilo, ki je izraženo z jezikovnimi (besednimi) sredstvi; besedilo je torej vsako jezikovno (besedno) sporočilo. Po ožjem pojmovanju pa je besedilo le tisto jezikovno sporočilo, ki je razumljivo, tj. 1) smiselno, 2) pomensko in slovnično sovisno (koherentno) in 3) popolnjeno. Smiselnost, sovisnost in popolnjenost so t. i. merila besedilnosti (Bešter 1994: 11). 5

6 omejeno zaporedje jezikovnih znakov, ki mora biti koherentno in mora kot celota signalizirati spoznavno komunikacijsko funkcijo (imeti mora sporočilno vlogo, opravljati mora neko nalogo) (Hudej 1994: 10). zaokrožena celota z različnimi besedilnimi lastnostmi, tj. besedilnostjo oz. besedilno soveznostjo (Korošec 1998: 51). praviloma koherentno in kohezivno oz. sovezno jezikovno gradivo / jezikovni tip informacije brez inferiranja, potrebno/potreben za oblikovanje sporočila (Krajnc Ivič 2009: 256). V osnovi se sledi delitvi na monološka, praviloma posredna, zapisana besedila in dvogovor 6 oz. dvogovorna/dialoška besedila, večinoma govorjena 7 besedila (tekste). Besedilo je jezikovno realiziran propozicijski pomen (Schiffrin 1995: ). Je izraz oz. del določene družbene prakse, ki že sama definira določeno količino možnih besedil za izražanje te prakse oz. besedila lahko sprejmemo kot predstavnike te prakse. Besedila niso izolirani fenomeni, ampak so prepleteni z družbenimi ravnanji, ki jih lahko razumemo kot s pravili vodene (zapisane) diskurze (Brinker, Sager, 1996: 57 72; Sanders, Sanders 2006: 597). Lahko pa se izraz besedilo (angl. text) nanaša na abstraktno teoretično konstrukcijo, realizirano v diskurzu, tj. prvotno razširjena ali večenotna govorjena tvorba, ki je od okoliščin odvisen produkt/rezultat in/ali proces jezikovne in nejezikovne dejavnosti udeležencev v neposrednem komunikacijskem stiku (Coulthard 1985, Stubbs 1983, Van Dijk 1992; Schiffrin 1994, 1995; Stenström 1996, Kranjc 1997, Verschueren 2000, Schegloff 2001). Tako Verscheuern (2000: 197) kot tipe diskurzov navaja monološke: predavanja, pisma, zdravniška poročila, in dialoške, ki so pogosto konverzacijski, npr. konverzacija med otroki, zaslišanja, razgovor za sprejem v službo itd. Predstavljena situacija se v zadnjih letih spreminja. Z naraščajočo dostopnostjo korpusov (govorjenih) diskurzov in vedno bolj razširjenim pojmovanjem, da sta proučevanje govorjenih in zapisanih diskurzov povezana, saj dopolnjujeta drug drugega, jezikovno 6 Tu je treba omeniti še izraz konverzacija, ki kot strokovni termin pojmuje enoto socialne interakcije. Le-to tvori členjeno zaporedje dejanj in je definirana glede na socialne okoliščine (van Dijk 1980: 241) oz. konverzacija je najpogostejša raba jezika, fenomen vsakdanjega življenja (Stubbs 1983: 9 10), nanaša se torej na pogovarjanje nasploh. Konverzacija pa lahko pomeni le lahkotno, neobvezujoče pogovarjanje, kramljanje. 7 Tako ločevanje je skladno npr. z Brinkerjevim (Brinker, Sager 1996). Večina čeških avtorjev, npr. Müllerová (1979), Hoffmannová (1999), pa govori o govorjenem besedilu (mluvený text/projev) in o dvogovoru, ki v glavnem pomeni jezikovni prenos informacij med najmanj dvema udeležencema, na katerega lahko v precejšnji meri vplivajo objezikovna in nejezikovna sredstva ter informacije. 6

7 raziskovanje diskurzov postaja vedno manj omejeno le na en medij oz. prenosnik (Sanders, Sanders 2006: ). Termin diskurz je širši od pojmov dvogovor in besedilo, 8 saj besedilo in dvogovor ne nastajata sama, temveč sta vstavljena v diskurze, med trajanjem diskurza v določenem komunikacijskem stiku se skupaj z besedilnim tipom informacij, tj. semantičnim in izraznim tipom informacije, ter okoliščinskim tipom informacije oblikuje sporočilo. 9»Diskurz je hierarhično strukturirano in v dane okoliščine umeščeno ter integrirano zaporedje izrekov in ilokucijskih dejanj, namenjeno sledenju določenemu komunikacijskemu cilju. Besedilo pa je povezano zaporedje jezikovnih in nejezikovnih znakov, znotraj katerih udeleženci komunikacijskega stika so-konstruirajo (coconstructe) diskurz.«(cornish 2006: 228). Pianese (2006: 84) pojma diskurz in besedilo rabi celo sopomensko, bistvena razlika med pojmoma je, da diskurz opredeli kot proces tvorjenja in razumevanja, interpretiranja besedila, besedilo pa rezultat, produkt tega procesa. Po drugi strani pa npr. Wodakova in de Cilla (Wodak, de Cillia, 2006: 710), definirata besedilo kot predmet raziskav, kadar je žarišče na določenem dogodku, priložnosti, kadar pa raziskujeta vzorce, skupnost, razmerja, v katerih nastajajo različna besedila in priložnosti, pa govorita o diskurzu. Diskurz tako pomeni, družbeno dejavnost ustvarjanja smisla z jezikom in drugimi simbolnimi sistemi v določeni vrsti situacije. 5 Jezikovnopragmatični vidik in vidik teorije konverzacijske analize o oblikovanju nanašanjskega zaporedja Raziskovanje diskurzov torej ni le naloga jezikovne pragmatike, ampak mora biti meddisciplinarno. To kaže tudi zelo širok razpon tem, ki jih teoretični vidiki poudarjajo. Običajna obravnavanja diskurzov ne le v okviru jezikovne pragmatike vključujejo tako kohezijo (nanašanjska zaporedja) in koherenco, informacijsko strukturo in/ali tematsko zgradbo, prevzemanje, ohranjanje in oddajanje replike, diskurzne usmerjevalce, začetnike in druga členitvena sredstva na ravneh leksike in prozodije, inference, implikature, predpostavke, relevantnost, sodelovalno in vljudnostno načelo, diskurzne strategije, govorna dejanja idr. 8»Povedi so ponovljive, a izreki v diskurzu niso, saj se vsak komunikacijski stik razlikuje od drugih.«(morson 2006: 561). 9 Obvestilnost jezikovnih in nejezikovnih»sestavin se v mnogočem zanaša na naslovnikov svet izkušenj, še več, vključuje ga v sporočanjski proces ne samo kot prejemnika ali naslovnika, ampak kot so-tvorca«(korošec 2006: 254). 7

8 Izhajajoč iz spoznanja, da tipi struktur, analiziranih v diskurzu, vodijo k določitvi funkcije, in obratno, da so tipi funkcij, analizirani v diskurzu, jezikovno realizirani na način, da ustvarjajo določeno strukturo (Schiffrin 1995: 339), k raziskovanju nanašanjskih zaporedij v diskurzu pritegujem teorijo konverzacijske analize, 10 saj je njeno osrednje raziskovalno področje: zgradba oz. struktura v institucionalnem ali vsakdanjem diskurzu tvorjenih zaporedij. Gre za študijo pogovarjanja med neposrednim komunikacijskim stikom (talk-in-interaction). 11 Tako konverzacijska analiza bistveno dopolnjuje jezikovno pragmatiko, ki izhaja, kot je znano, iz vloge in je njena naloga določiti in analizirati dejanja, ki jih izvajajo ljudje zaradi določenih namer, pojasniti družbeni, kulturni in osebni pomen. Za diskurz je namreč bistveno: izrečeno je vedno odziv na že izrečeno in v oblikovanju tega, kar bo sledilo. Vloga izreka je določljiva v odvisnosti od okoliščin, ki pa niso statične, ampak dinamične, okoliščine so v času trajanja diskurza še ne do konca izoblikovane. Smisel interakcije med samo interakcijo ni nujno tako jasen, kot je to po njenem koncu. Zato je treba zgradbe opazovati v luči vlog, vloge pa v luči zgradb. Tudi z vidika tvorjenja nanašanjskih zaporedij v besedilu, diskurzu lahko»izhajamo iz teze, da vse izhaja iz smisla besedilnega sporočila tj. sporočilni smisel, ki referira določeno realnost, predstavlja oz. izraža besedilo«(žele 2010: 119). Tako mora tudi raba besedilotvornih sredstev upravičevati komunikacijsko relevantnost kot rezultat medsebojnega vplivanja komunikacijske, zlasti tvorčeve namere, fizikalnega razmerja med udeleženci in drugih okoliščin. Nanašanje kot identificiranje denotata je torej treba razumeti kot rezultat tvorčevega in sotvorčevega medsebojnega sodelovanja (jezikovnopragmatični vidik), saj je določanje nanašalnice močno odvisno od skupnega vedenja, prepričanj in predpostavk; nanašanje je torej interaktivni proces, prepleten tudi z drugimi strukturami diskurza: prve in nadaljnje omembe so umeščene odvisno od strukture soslednih parov in prevzemanja replik (glej zgled 1). Zgled 1 Erik 1 : Ti si vido tist štos, ki ga ma zej Delo. Enka pa to? Reklamo? Črt 1 : Ne. Erik 2 : Nisi vido? 10 Morda se prav zaradi zavajajočega izraza konverzacija nekateri raziskovalci imenujejo diskurzivni analitiki (discourse analysts), npr. ten Have, čeprav je to termin, ki poleg konverzacijske analize zajema še druge pristope. 11 Schegloff (2001) meni, da je izraz konverzacija zavajajoč, zato predlaga namesto izraza konverzacija izraz talk-in-interaction kot temeljni predmet raziskovanj konverzacijske analize. 8

9 Brigita 1 : Tisti naprej, tisto, ko ma [əə... ] Kolko so porabli oni... Erik 3 : [Ja.] Aleš 1 : Samo to je z Interneta. Že od prej poznam to finto. S tem... Erik 4 : On? Brigita 2 : Svinčnikom. Aleš 2 : Ne, ja. Erik 5 : A ja? Aleš 3 : S tem kulijem. Erik 6 : Črt [ne pozna.] Aleš 4 : [Ne poznaš?] No, tej pa mu povej. Erik 10 : Te ven poberejo. To gre za pisat. Kak naj povem? Znaš to povedat? Aleš 8 : Kaj se zdaj o isti stvari pogovarjama? Erik 11 : No, tej pa ti povej, da vidim. Dolores 3 : Ne, ne pogovarjata se o isti. Aleš 9 : Zgleda, da ne. Dolores 4 : Ti se pogovarjaš o številkah, ə. Aleš 10 : Ne, ne. Jaz nobenga [o številkah /.../] Črt 4 : [Kaj je ono o] [disleksiji pa to?] Dolores 5 : [Erik se o številk...] Erik se o številkah pogovarja. Aleš 11 : Jaz govorim [o reklami za Delo.] Erik 12 : [O čem pa ti /.../] Brigita 3 : Ja, sej. Samo je več različnih reklam. Erik 13 : No, tej pa ti povej, če znaš. Jaz ne znam. Črt 5 : Bereš besede. Mi smo se v gledališču učili brat tak besede. Erik 14 : Res? Mi pa v šoli. Črt 6 : Iz dveh razlik mislim iz dveh razlogov. Erik 15 : A ja. Že vem, kaj misliš. Ja, ja. Črt 7 : Če bereš po [ ] črko po črko, ne? Brigita 5 : [A ti pa misliš /.../] Aleš 12 : Očitno, sploh se ne strinjamo. Do težave pri identificiranju denotata je lahko prišlo zato, ker njegova prva omemba, ki naj bi bila nedoločna in izrecna, ni ustvarila pogojev za njegovo ustrezno prepoznavanje. Prva omemba je bila določna in neizrecna: tist štos, ki ga ma zej Delo. Enka pa to? Reklamo. Zato se je izkazala potreba po popravku, po vračanju in ponovni opredelitvi denotata. To v prijateljskem pogovoru, kamor lahko uvrstimo zgled, kljub razmeroma pogostim določnim in neizrecnim prvim omembam, ni pogosto, saj je denotat lahko določen z zunajjezikovnim položajem (glej zgled 2) in z nejezikovnim dejanjem tvorca, ki npr. z roko seže po denotatu, tj. mini pici, ki ga zaradi nepoznavanja ne poimenuje jezikovno izrecno. Zgled 2 Jaz bom eno, eno to zadevo probala. 9

10 Jezikovne zgradbe se torej uporabljajo na načine, ki omogočajo udeležencu prepoznavanje denotata hkrati z opravljanjem in dokončevanjem drugih naloge (vidik konverzacijske analize). V nadaljevanju sledi prikaz pojmovanja problema oblikovanja nanašanjskih zaporedij z jezikovnopragmatičnega vidika in vidika teorije konverzacijske analize. Denotat je v diskurz vpeljan z nanašanjskim izrazom prvo omembo, ki je praviloma nedoločen in izrecen smer vezanja je seveda anaforična, pri kataforični smeri je nanašanjski izraz določen in neizrecen. 12 Razlogi za razporeditev so lahko izraženi s pragmatičnimi termini. Določne oblike kažejo na tvorčevo namero nanašati se (sklicevati se) na posamezno entiteto, ki jo lahko tvorec podrobneje identificira in za katero pričakuje, da jo bo sotvorec sposoben določiti (razbrati, prepoznati) izmed katerih koli dosegljivih (besedilnih ali okoliščinskih) namigov. Nedoločne oblike kažejo na to, da je bil izraz prvič predstavljen, vnesen v diskurz in je brez tvorčeve predpostavke o sotvorčevem dobrem poznavanju. Določnost se nanaša na tvorčevo namero in predvidevanja, da bo sotvorec sposoben identificirati posamezno, specifično entiteto, o kateri tvorec govori. Izrecnost pa je povezana s predstavitvijo podatka, ki dejansko omogoča sotvorcu pravilno razbrati denotat; jezikovni namigi, ki omogočajo sotvorcu, da izloči tistega (ali tisto), kar je tvorec nameraval razločiti od drugih možnih denotatov. Izrecnost je deloma motivirana s tvorčevimi sodelovalnimi nameni, tj. informacija je predstavljena tako, da bi sotvorcu omogočila, da razbere nameravan (predviden) denotat. Kot rečeno, prve omembe denotata, nanašalnice, ustvarjajo pogoje za različne nadaljnje omembe, tj. za različne sonanašalnice, in opravijo prepoznavanje denotata pri sotvorcu. Če ga ta ne prepozna, tvorec izkoristi predpravico po izboljšanju, popravljanju prve omembe (glej zgled 3). Zgled 3 13 Denis: Aha ok. Ma sej gre. Mamo pavzo, ja. Kličemo nekaj za Rdeči križ Andreja: Kaj za Rdeči križ? 12 Tu ni omenjena še eksoforična, zunajbesedilna smer vezanja. 13 Zgled je del uvodne pasaže telefonskega pogovora, ki ga je v okviru seminarske vaje pri predmeti Slovenski knjižni jezik IV posnela študentka mariborske slovenistike Andreja Vogrinec. 10

11 Denis: Pa toto akcijo, ko majo. No To kličemo okoli. Pa tak vsi kr dol vržejo. Kak rečem, da za Rdeči križ. Pol se pa vleče, ko se nimam s kom pogovarjat. Navedeno vpliva na oblikovanje replike in na to, kako (in kdaj) so sosledni pari sobesedilno vezani. Nanašanjska zaporedja tako lahko opazujemo znotraj soslednih parov ali znotraj posamezne replike. Tako z vidika konverzacijske analize z razjasnjenjem razporeditve zaporedij v diskurzu lahko ugotovimo ne le, kako omembe denotata vplivajo na zaporedni razvoj diskurza, ampak tudi, kako so različne naloge in različni sistemi med seboj povezani (glej zgled 4). Zgled 4 V gradivu Strategija regionalnega razvoja Slovenije je pravzaprav kot cilj navedeno, da je potrebno preprečit naraščajoče razlike med posameznimi regijami, naraščajoče razvojne razlike med posameznimi območji v Republiki Sloveniji. Te razlike so pa velike. In če pogledamo samo stopnjo brezposelnosti kot enega od kriterijev, ugotovimo, da so ravno občine v Dravski dolini, Ruše pa tudi Maribor in še nekatere druge, pravzaprav v samem vrhu, kar se stopnje brezposelnosti v Republiki Sloveniji tiče. (Besedilo B1) V izpostavljenem segmentu Te razlike so pa velike (glej zgled 4) gre za tipično povezovalen izrek kot tezo, ki jo nadaljevanje besedila pojasni, utemelji. Razširjena koreferenca Te razlike se anaforično nanaša na predhodno besedilno enot, segment oz. povedkov del so velike pa kot katafora napoveduje, da bo utemeljitev trditve, teze sledila. Nanašanje tako lahko razumemo kot problem oblikovanja zaporedij v diskurzu. Ta ustvarja sintagmatske možnosti: to, kar se v nekem trenutku časa pojavi (v delu zaporedja), izsili možnosti (in izbiro možnosti), da se pojavi še kasneje v času (v kasnejšem delu zaporedja: v drugem izreku, naslednji repliki, sekvenci). Tako nanašanjski izrazi kažejo na odvisnost med enotami in jo lahko razumemo podobno kot druge zaporedne odvisnosti v diskurzu. Osredotočenje na ta zaporedja nam omogoča, da lahko jasno razlikujemo med prvo omembo denotata in njegovimi nadaljnjimi omembami. Glavni dejavnik pri tem je status informacije in njena dostopnost: ali jo imajo udeleženci še oz. že v zavesti ali je še nimajo v zavesti (glej zgled 1: Črt 5, Erik 14, zgleda 5, 6). Zgled 5 11

12 Druga zmaga Nuše Derende na tem festivalu, ki si prizadeva rojevati predvsem hite, da jih je potem mogoče vrteti in tržiti, ne preseneča, saj po svojem pevskem rangu ni imela ravno veliko konkurence. (Hit-enje) Zgled 6 Mar Twain naj bi dejal, da je cvetača zelje s fakultetno izobrazbo. Danes je zelo razširjena. (Žurnal 24) Navedena zgleda prikazujeta, da je težko vedno jasno določiti nanašalnico. Elipsa osebka v Danes je zelo razširjena zaradi skupnih kategorijalnih lastnosti spol in število obeh možnih nanašalnic cvetače in izobrazbe ni upravičena, saj sotvorec ne more enoznačno predvideti, katero nanašalnico je tvorec dalj časa ohranil v spominu oz. ji pripisal višjo hierarhično vrednost. Elipsa bi morala biti popolna nedoločnost in neizrecnost izraza (neubesedenost) in popolna določnost ter izrecnost pomena, vsebine. Sotvorec bi moral natanko vedeti, kateri del je izpuščen. Elipsa je kohezijska prvina, tj. izrazni označevalnik, neizražene vsebine, je neubesedena vsebina besedilne vezljivosti oz. besedila. Glagolsko končniško povezovanje/vezanje je njena logična, od principov ekonomičnosti in jasnosti odvisna posledica. Če izraz v diskurzu dalj časa ni omenjen, tj. za trenutni diskurz je izgubil relevantnost, si mora tvorec pomagati z jezikovnim izrazom, ki je dovolj informativen, da omogoči vrnitev za trenutek nepomembnega denotata spet v ospredje (glej zgled 7). Zgled 7 Kar se tiče dresiranja psov borilnih veščin oziroma obrambe in napada, tu žal druga oseba kot higienik veterinar ne more nastopat, da tega psa pač strokovno ujame. Kajti vsak drugi poseg tako redarja kot tudi komunalnega inšpektorja lahko za njega tudi življensko nevaren. Tako da, če se to zgodi, vas prosim, takoj obvestite, tudi mi, ko to opazimo, potem pač pokličemo Zavod Veterinarski zavod Republike Slovenije in njihovega veterinarja higienika, ki ee, je pristojn in pa seveda strokovno usposoblen, da takšnega psa takoj ulovi. (MS MOM- 6) Predhodno besedilo je torej pomemben vir informacij, glede na katere so denotati v zgodbi relevantni, saj se tvorec nenehno odloča, kateri tip informacije (besedilni ali okoliščinski) bo ubesedil do katere stopnje na lestvici med izraznima jasnostjo in ekonomičnostjo. 12

13 Oblikovanje nanašanjskih zaporedij torej pomeni tudi (ne)upoštevanje maksim sodelovalnega načela, zlasti pomembni sta maksimi količine in relevantnosti. Prva vodi sotvorca, da išče količino informacij v besedilu, druga pa ga vodi, da uporabi informacijo na določen način, tj. najde njeno relevantnost glede na ostalo besedilo in okoliščine, zato sotvorec primer, kot so zgledi 5, 6 in 7, interpretira glede na domneve o smislu tvorčevega sporočila. Maksimi relevantnosti in količine usmerjata sotvorca k informaciji in ustvarjata sredstvo njene rabe, tako da mu pomagata inferirati tvorčevo nanašanjsko namero. Te jezikovnopragmatično zasnovane izbire pomagajo ustvariti sovezne pare, nize in so tako deloma odgovorne za različne diskurzivne strukture. Tako pri (ne)upoštevanju maksim sodelovalnega načela in ekonomičnosti v jeziku zaradi velike verjetnosti, da bo določeni motivacijski repliki, npr. vprašanju Ali imaš uro? pri pritrdilnem odgovoru sledilo še vprašanje Koliko je ura?, sotvorec poda kar najbolj relevanten odziv: Ura je 13. Kar najbolj relevantne informacije ob minimalni količini informacij skuša podati tudi besedilo, obvestilo o humanitarnem teku (glej zgled 8), vendar jasnost sporočila trpi zaradi preveč izpuščenih informacij, npr. ali se je treba prijaviti tudi, če udeleženec prehodi dvokilometrsko progo. Zgled 8 V soboto, 25. septembra, organizira Europa Donna, Slovensko združenje za boj proti raku dojk, v sodelovanju s podjetjem Delo Revije in revijo Naša Žena, humanitarni tek na dva, štiri in osem kilometrov. Štart bo ob 10. uri pred Halo Tivoli. Kdor ne bo tekel, bo lahko prehodil dva kilometra dolgo progo. Udeleženci se lahko prijavijo na kraju dogodka, kjer dobijo tudi majico Europe Donne. Namen teka je humanitaren. Skupni znesek od štartnine, ki naša 1000 tolarjev, bo namreč namenjen za mamotom. 14 (Polet, priloga Dela) 6 Sklep Navedeni zgledi ne prikazujejo zgolj funkcij posameznih jezikovnih sredstev v dejanski rabi, ampak njihovo rabo skušajo pojasniti z diskurzivnimi načeli, strategijami in zgradbami. Gre torej za preplet teoretičnih vidikov jezikovne pragmatike in konverzacijske analize z jezikoslovjem s slovenistiko o skupnem opazovalnem predmetu, o nanašanjskih zaporedjih. 14 Besedilo je prepis v Delovi prilogi Polet objavljenega obvestila. 13

14 Ubesedeno, tj. besedilo, je tako pot k odkrivanju okoliščin, ki ustvarjajo besedilo in glede na katere je besedilo ustvarjeno. 7 Literatura in viri Robert Alain DE BEAUGRANDE, Wolfgang Ulrich DRESSLER, Aleksandra DERGANC, Tjaša MIKLIČ, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park. Jörg R. BERGMANN, 1995: Veiled morality: notes on discretion in psychiatry. Talk at work: interaction in institutional settings. Ur. Paul Drew in John Heritage. Cambridge University Press Bešter 1994=Martina KRIŽAJ ORTAR, Marja BEŠTER, Erika KRŽIŠNIK, 1994: Pouk slovenščine malo drugače. Trzin: Založba Different. Anton BREZNIK, 1908: Besedni red v govoru. Dom in svet, letnik 21, Klaus BRINKER, Sven F. SAGER, 1996: Linguistische Gespächsanalyse: eine Einführung. 2. pregledana in dopolnjena izdaja. Berlin: Erich Schmidt. Malcolm COULTHARD, 1985: An Introduction to discourse analysis. New edition. London, New York. Francis CORNISH, 2006: Understanding Spoken Discourse. Encyclopedia of Language & Lingustics. Second edition. Vol. 13. Amsterdam [etc.]: Elsevier Aleksandra DERGANC, 2006: Polemika med Stanislavom Škrabcem in Davorinom Hostnikom. Škrabčeva misel V. Zbornik simpozija Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica Teun A. van DIJK, 1992: Text and Context. Explorations in the semantics and pragmatics of discourse. 6th impression, London, New York: Longman. Vojko GORJANC, 1998: Kohezivni vzorec matematičnih besedil. SR 47/ Milada HIRSCHOVÁ, 2004: Řečový akt, řečové jednání a komunikační funkce výpovĕdi. Slovo a slovesnost 65, Sonja HUDEJ, 1994: Šolske ure besediloslovja. Temeljni pojmi besediloslovja in jezikoslovne (lingvistične) analize besedila. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. Jana HOFFMANNOVÁ, 1999: No já nevim asi tak ňák... (K výrazovým prostředkům sémantiky neurčitosti a nejistoty v mluveném textu). V J. Hoffmannová, O. Müllerová: Dialog v češtině. München Tomo KOROŠEC, 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas. 14

15 ---, 2006: O besedilotvornih prvinah v slovenskem jezikoslovju. SR 54 (pos. št.) Mira KRAJNC, 2005a: Besedilne značilnosti javne govorjene besede. Maribor: Zora 35. Mira KRAJNC IVIČ, 2008: Zasebni dvogovori. Doktorska disertacija. Ljubljana. ---, 2009: Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Maribor: Zora 63. Simona KRANJC, 1997: Govorjeni diskurz. JiS 42/ Geoffrey LEECH, 1991: Principles of pragmatics. 11 th impression, London in New York: Longman. Stephen C. LEVINSON, 1994: Pragmatik. Ins Deutsche übersetzt von Ursula Fries. 2., unveränderte Auflage. Tübingen : Activity types and language. Talk at work: interaction in institutional settings. Ur. Paul Drew in John Heritage. Cambridge University Press Nenad MIŠČEVIĆ, 1983: John Langshaw Austin. Jezik kot dejavnost. Analecta. Ljubljana: DDU Univerzum. G. S. MORSON, 2006: Dialogism, Bakhtinian. Encyclopedia of Language & Lingustics. Second edition. Vol. 3. Amsterdam [etc.]: Elsevier Olga MÜLLEROVÁ, 1979: Komunikativní složky výstavby dialogichého textu. Praga. G. PIANESE, 2006: Spoken Discourse: Types. Encyclopedia of Language & Lingustics. Second edition. Vol. 12. Amsterdam [etc.]: Elsevier Peter von POLENZ, 1988: Deutsche Satzsemantik. Grundbegriffe des Zwischen-den-Zeilen- Lesens. Druga, pregledana izdaja. Berlin, NewYork. T. SANDERS, J. SANDERS, 2006: Text and Text Analysis. Encyclopedia of Language & Lingustics. Second edition. Vol. 12. Amsterdam [etc.]: Elsevier Emanuel A. SCHEGLOFF, 2001: Discourse as an Interactional Achievement III: The Omnirelevance of Action. The handbook of discourse analysis. Ur. Deborah Schiffrin, Deborah Tannen, Heidi E. Hamilton. Oxford: Blackwell Deborah SCHIFFRIN, 1995: Approaches to discourse. Oxford (UK), Cambridge (USA): Blackwell. Anna-Brita STENSTRÖM, 1996: An introduction to spoken interaction. 2nd impr., London, New York : Longman. Michael STUBBS, 1983: Discourse Analysis. The Sociolinguistic Analysis of Natural Languarge. Oxford. Jože TOPORIŠIČ, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba : Slovenska slovnica. 4., razširjena in predelana izdaja. Maribor: Obzorja. 15

16 Darinka VERDONIK, Pragmatični vidik nesporazumov v komunikaciji. Magistrsko delo. Maribor. Jef VERSCHUEREN, 2000: Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba *cf. Ada VIDOVIČ MUHA, 2006: Breznikova napoved jezikoslovne teme 20. stoletja praška teorija členitve pa aktualnosti (Ob Škrabčevi oceni Besednega reda v govoru). Škrabčeva misel V. Zbornik simpozija Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica , 2008: Breznik predhodnik praške teorije členitve po aktualnosti. V: Monika KALIN Golob (ur.), Nataša LOGAR (ur.), Anton GRIZOLD (ur.), 2008: Jezikovna prepletanja. Ljubljana Ruth WODAK, Rudolf de CILLIA, 2006: Politics and Language: Overview. Encyclopedia of Language & Lingustics. Second edition. Vol. 9. Amsterdam [etc.]: Elsevier Renata ZADRAVEC PEŠEC, 1994: Pragmatično jezikoslovje. Temeljni pojmi. 1. natis. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije. Igor Ž. ŽAGAR, 1989: Zagatnost in performativnost ali kako obljubiti. Ljubljana: DZS. Igor Ž. ŽAGAR, 2009: Od performativa do govornih dejanj. Digitalna knjižnica. Diserrtationes 1. Ljubljana. Andreja ŽELE, 2010: Elipsa med glagolsko intenco in besedilno koherenco (Izpustnost med glagolsko usmerjenostjo in besedilno soveznostjo). SR 58/ Povzetek Eden najbolj razvitih in razširjenih pristopov k analiziranju jezikovnih fenomenov v soodvisnosti od okoliščin rabe je jezikovnopragmatični pristop. Zlasti pogosto so citirana dela Gricea, Austina, Searlea in Levinsona. Ch. Morris pa je prvi, ki je opredelil pragmatiko v njenem razmerju do semantike in skladnje znotraj semiotike. V slovenistiki se poleg združevanja jezikovne pragmatike, stilistike, besedilne skladnje in teorije komuniciranja znotraj besediloslovja izrecno pojavljajo še pretežno jezikovnopragmatične analize izbranega gradiva, lahko v povezavi s še drugimi pristopi, npr. teorijo konverzacijske analize, sociolingvističnimi vidiki. Tradicionalne teme jezikovne pragmatike so govorna, sporočanjska dejanja, ki sodijo v okvir teorije govornih dejanj, implicitni pomen, pogovarjanja (konverzacija) in deiktična leksika. V povezavi z njo bo prispevek skušal predstaviti nanašanjska zaporedja. Ta so z vidika jezikovne pragmatike rezultat pragmatično osnovanih izbir za zagotavljanje primerne 16

17 količine informacij na relevanten način, z vidika konverzacijske analize pa proces medsebojnega vplivanja tudi v smislu ustreznega prepoznavanja predmeta govora, kar v prvi vrsti omogoča prav besedilo. Očitno je, da je jezik med komuniciranjem predmet raziskovanja ne le jezikovne pragmatike, ampak tudi drugih pristopov. To še enkrat več potrjuje in upravičuje potrebo po interdisciplinarnem raziskovanju jezika 'v rabi'. 17